sobota, 30. julij 2011

KRAJ KJER SLIŠIŠ TIŠINO / IL LUOGO DOVE IL SILENZIO SI SENTE

Žička Kartuzija / Certosa di Žiče

Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila zgrajena v 12. stoletju, kasneje pa je bila gotizirana
La chiesa di San Giovanni Battista e' stata costruita nel XII secolo

Gotski elementi / Elementi gotici

Naslednja za prenovo naj bi bila cerkev / La prossima in fila da ristrutturare è la chiesa

Ostanki samostana / Una parte del monastero




Pokopališka kapela, obrambna stolpa in zid
La cappella del cimitero, le torri difensive e le mura

Obrambni stolp iz okoli leta 1530 / La torre difensiva dal 1530

Gotska kapela je bila zgrajena leta 1469 in je stala sredi dvorišča obdanega s križnim hodnikom La cappella gotica, costruita nel 1469, è stata collocata in mezzo al giardino circondato dal cortile

Strop kapele / Soffitto della cappella

Sončna ura na steni kapele z letnico 1469
Orologio solare collocato su una parete della cappella (anno 1469)


Žička kartuzija nekoč / La Certosa di Žiče di una volta

Marija z Jezusom / Maria con Gesù

Rokopis / Un manoscritto


Obleka kartuzijanov / L'abbito dei certosini

Zeliščni vrt. V samostanu so imeli tudi javno lekarno.
Giardino delle erbe. In Certosa c'era anche una farmacia pubblica.

La piu' vecchia trattoria in Slovenia

Gastuž


Že nekaj časa je bila na mojem seznamu želja za izlet Žička kartuzija. Malo zaradi umetnostne zgodovine, malo zaradi zelišč,…piko na i pa ji je dal nedaven prekrasen članek v eni od naših revij. In odločitev je padla. Že ko sem zavila iz štajerske avtoceste za Slovenske Konjice sem začela vzdihovati od lepot, tako da je Anže začel vidno zavijati z očmi. Priznam, na Štajerski konec nisem nikoli dosti zahajala (Štajerci, ne zavijati z očmi :)))…vem, vem, pa še babica je bila rojena Celjanka). Vse hiše so bile tako urejene, polne rož in ob hišah je bilo še kar nekaj lepo ohranjenih vodnjakov, lepih cerkva, ... In bolj, ko sem vstopala v to mistično dolino svetega Janeza Krstnika bolj sem bila očarana. Naj povem, da je pot dobro označena, predvsem pa moram pohvaliti tamkajšnje turistično osebje, kar je pri nas bolj redkost kot pravilo. Tja sem prišla v času kosila in sem bila seveda lačna in čeprav v Gastužu med tednom ne kuhajo (nisem vedela) me vseeno niso pustili lačne. Zeliščarja tudi ni bilo in vinska klet je tudi odprta (uradno) le konec tedna, a vse to sem lahko vseeno videla, zaradi predanih turističnih delavcev. Jaz sem mislila, da tam ne bom imela kaj delati več kot eno uro, na koncu sem ostala do večera, pa še bi lahko bila. Poleg tega, da veliko izveš o kartuziji in takratnem življenju, je tam kar nekaj zdravilnih točk, ki te nehote priklenejo na prostor. Skratka dobro se počutiš, do te mere, da se tam marsikdo kar uleže na tla. Zato ni čudno, da je tja večkrat zahajal pokojni Janez Drnovšek. Tudi jaz se bom nedvomno še vrnila. Upam, da kmalu.

♥ ♥ ♥ ♥ ♥

La poco conoscuta Certosa di Žiče è stata nella mia lista dei desideri per la gita già da qualche tempo. Un po' per la storia dell'arte, un po' per l'erbe… però la la ciliegina sulla torta gli ha dato un bellissimo articolo di recente pubblicato in una delle nostre riviste. E la decisione è stata presa. Appena siamo usciti dall'autostrada per Slovenske Konjice sono rimasta sorpresa dalla bellezza naturale e colpita dalle case piene di fiori, bellissime chiese… La mistica valle di San Givanni Battista è veramente splendidida e intatta. Siccome siamo arrivati alla Certosa all'ora di pranzo abbiamo avuto fame e al piu' vecchio ristorante in Slovenia chiamato Gastuž (fa parte della Certosa) non cucinano durante la settimana (ma io non sapevo). Però grazie al personale molto gentile non ci hanno lasciati affamati. Non c'era erborista  e anche la cantina è apperta (ufficialmente) solo nel fine settimana, ma grazie al personale abbiamo visto tutto. In quel luogo ci sono diversi punti energetici che ti fanno sentire bene e per questo non è niente di strano che il nostro defunto ex presidente di governo Janez Drnovšek veniva spesso qui. Anch'io ci tornerro' di sicuro.

petek, 29. julij 2011

VONJ PO SIVKI / PROFUMO DI LAVANDA

















Da pogledam skozi ta vrata (slika 1) je bil kriv vonj sivke, ki tako omamno zadiši, ko greš mimo. Niti sanjalo se mi ni kaj je za njimi, na vrhu hriba nad Piranom. Že prvi pogled (slika 2) me je pritegnil, da sem vstopila. Zanimivo je videti stara pokopališča, ki odkrivajo zgodovino ljudi nekega kraja. Vsi ti krasni kipi (le kdo jih je naredil?), ornamenti in napisi svojcev (tukaj v italijanščini), ki pričajo o kulturi in zgodovini prebivalcev. In sploh ureditev pokopališča je zelo zanimiva, elegantna, s čudovitim pogledom na morje.

 ♥ ♥ ♥ ♥ ♥

Per il profumo di lavanda ho messo lo sguardo attraverso questa porta (foto n. 1). Non avevo idea di cosa trovare dietro la porta in cima alla collina sopra la città di Pirano. Quello che ho trovato (foto n. 2) mi è piacuto subito. E' interessante vedere il vecchio cimitero che rivela la storia di un luogo. Tutte queste belle statue (chi l'ha fatte?), ornamenti e le scritte (in italiano)…con splendida vista sul mare.



torek, 26. julij 2011

BISER SLOVENSKEGA JADRANA / LA PERLA DELL'ADRIATICO SLOVENO












Ko je po celi Sloveniji deževalo sem se jaz odpravila na razstavo poparta v Piran, rojstno mesto Giuseppe Tartinija (slika 2). Tam pa je bil pravi dan za pohajkovanje, brez dežja in ne prevroče. Nisem sicer zaljubljena v Piran toda tokrat me je prevzel, predvsem z minoritsko cerkvijo (slika 3 in 4) in baročno glasbo na hodnikih minoritskega samostana (slika 5). Usedla sem se v fotelj narejen iz 500 let stare korenin avtohtone oljke in uživala in za trenutek se mi je zazdelo, da sem v raju. Preplavil me je neverjeten občutek miru. Sprehajala sem se po ozkih uličicah gor in dol (slika 7 in 11), obiskala cerkev sv. Jurija na vrhu hriba (slika 10) kot že neštetokrat in se prvič povzpela po 146 stopnicah na vrh stolpa (slika 7 in 8). Ker pa se mi je izpraznila baterija od mojega »foto spremljevalca« marsikaterega detajla nisem mogla posneti, čeprav bi si zaslužil. Prevzel me je pa še en prostor, katerega vam razkrijem v nadaljevanju…:)))

 ♥ ♥ ♥ ♥ ♥

Quando pioveva in tutta la Slovenia sono partita per Pirano, città natale di Giuseppe Tartini (foto n.2), a vedere la mostra di popart. E' stata una giornata senza pioggia e non troppo calda, giusta per fare una turista. Devo dire che non sono innamorata di Pirano, ma questa volta mi è colpita soprattutto con la chiesa e convento di san Francesco (foto n. 3, 4, 5). Mi sono seduta su una poltrona fatta di una radice di oliva autoctona vecchia piu' di 500 anni ascoltanto la musica barocca e in un momento mi sono sentita di essere in paradiso. Ho camminato per le strade strette su e giù (foto n. 7 e 11), ho visitato l'ennesima volta la chiesa di san Giorgio  in cima alla collina (foto n. 10) e sono stata per la prima volta alla torre – 146 scale (foto n. 7 e 8). Alla fine mi è colpito anche un posto dove sono stata per la prima volta, pero' ve lo voglio far vedere in seguito…:)))