Ko si zaželim mir in predvsem dati možgane na off se odpravim v gozd. In zadnje čase grem skoraj vsak dan. Po polju rado piha in ker ne maram vetra, je gozd nekako moje zatočišče. Tam ni vetra, ni vroče, v ozadju pa je prisotna le glasba orkestra čiv čiv, ki mi prikliče v spomin Bacha.
Na poti v gozd imam pa tudi svoj štor, na katerem rada malo posedim. S tem štorom sva nekako zelo povezana. Na njem se počutim kot med oblaki in včasih napišem kakšno pesem, kar nisem počela nikoli prej.
Nedolgo nazaj sem odkrila tudi izredno strupen navadni volčin (rožnati cvetovi). Ima lepe in omamno dišeče cvetove, katerih že sam vonj lahko povzroči glavobol. No, meni ga na srečo ni. Ko pa iz teh zrastejo rdeči plodovi, lahko že nekaj teh jagod povzroči smrt pri otroku. Zato raje nabiram trobentice, pa lapuh, čemaž in jetrnik…
♥ ♥ ♥ ♥ ♥
Ultimammente vado parecchie volte nel bosco dove spengo del tutto i miei pensieri. Lì non c'è vento, neanche caldo e si sente solo il canto degli uccelli che mi fa pensare a Bach. Lungo la strada verso il bosco ho anche un tronco dove per caso ho iniziato a scrivere poesie.
Alcuni giorni fa ho scoperto anche la pianta velenosa Fior di stecco. I fiori rossi sono molto profumati, ma velenosissimi. Il loro profumo può provocare mal di testa. Perciò preferisco raccogliere primule, farfari, aglio orsino, erba trinità…
