Že dolgo se
nisem oglasila, predolgo... Vendar se je zadnjih nekaj mesecev veliko dogajalo,
čeprav s stvarmi s katerimi bi raje videla da se nebi. Veliko sem preležala,
bila kar pri nekaj zdravnikih, delo pa sem bila primorana pustiti v kotu. Kupila
sem si še termofor za v posteljo, na račun katerega sem bila doma seveda v
središču posmeha. Na to temo sem bila deležna vsak dan ogleda kakšne komične igre v režiji
in igralski zasedbi mojega Anžeta. Vendar mi je bilo vseeno, edino kar me je
motilo vsak dan bolj je bil termoforjev zoprn gumijast dotik. Zato sem se odločila, da mu izdelam novo preobleko. Sprva sem
mislila, da mu jo bom zašila, en dan pa sem se znašla kar s kvačko v roki in
škatlo stare bombažne preje izpred deset let nazaj. Odločila
sem se namreč, da uporabim kar pač imam že doma. Tisti dan sem ponovno zaživela
za krajši čas. Že dolgo nisem nakvačkala nič konkretnejšega, čeprav sem kot
otrok veliko prekvačkala in še več prepletla. Vsak mesec je bil izdelan vsaj en
pulover. Tako mimogrede, pred televizijo. V srednji šoli pa je kvačko in
pletilke zamenjal šivalni stroj. Na faksu pa je očitno
zopet prišla na plan moja ljubezen do niti, saj sem diplomirala kot modna
oblikovalka pletenin in sem imela še po študiju kar nekaj let veliko niti med
rokami. Ampak to je že druga zgodba.
Ko je moj
termofor dobil svoj mehki puloverček s puli ovratnikom pa kar naenkrat ni bil
več moj. Tisti, ki se je najbolj norčeval iz mene zaradi njega, mi ga je namreč
vzel. Baje je tako fino mehak in topel J
Potem pa
sem nadaljevala s preobrazbo dolgočasne kovinske škatle v kateri imam
spravljene čopiče. Sedaj sem z njo prav zadovoljna, ker mi med drugim polepša
moj delovni kotiček. Malo sem kvačkala v postelji, še več pa pred televizijo.
Moram reči, da je to dobra terapija, osrečujoča. Ampak ni se končalo pri teh
bunkicah, kajti ostankov je še nekaj.
