nedelja, 03. marec 2013

ZIMA SE POSLAVLJA
























Konec je zimskih počitnic in s tem je tudi konec naših specialnih zajtrkov. No, vsaj za nekaj časa. Prav prijetno je, ko zjutraj ni treba zgodaj vstati, nato pa se na mizi znajdejo sveži, še topli rogljički iz domače pečice. Odkar imam strojček za gnetenje testa gre stvar hitreje in lažje in zato se na mizi pogosto znajde kakšna pizza, rogljički, buhteljni… in pa obvezno kruh. 

četrtek, 21. februar 2013

PO DOLGEM ČASU SPET




Že dolgo se nisem oglasila, predolgo... Vendar se je zadnjih nekaj mesecev veliko dogajalo, čeprav s stvarmi s katerimi bi raje videla da se nebi. Veliko sem preležala, bila kar pri nekaj zdravnikih, delo pa sem bila primorana pustiti v kotu. Kupila sem si še termofor za v posteljo, na račun katerega sem bila doma seveda v središču posmeha. Na to temo sem bila deležna  vsak dan ogleda kakšne komične igre v režiji in igralski zasedbi mojega Anžeta. Vendar mi je bilo vseeno, edino kar me je motilo vsak dan bolj je bil termoforjev zoprn gumijast dotik. Zato sem se odločila, da mu izdelam novo preobleko. Sprva sem mislila, da mu jo bom zašila, en dan pa sem se znašla kar s kvačko v roki in škatlo stare bombažne preje izpred deset let nazaj. Odločila sem se namreč, da uporabim kar pač imam že doma. Tisti dan sem ponovno zaživela za krajši čas. Že dolgo nisem nakvačkala nič konkretnejšega, čeprav sem kot otrok veliko prekvačkala in še več prepletla. Vsak mesec je bil izdelan vsaj en pulover. Tako mimogrede, pred televizijo. V srednji šoli pa je kvačko in pletilke zamenjal šivalni stroj. Na faksu pa je očitno zopet prišla na plan moja ljubezen do niti, saj sem diplomirala kot modna oblikovalka pletenin in sem imela še po študiju kar nekaj let veliko niti med rokami. Ampak to je že druga zgodba.

Ko je moj termofor dobil svoj mehki puloverček s puli ovratnikom pa kar naenkrat ni bil več moj. Tisti, ki se je najbolj norčeval iz mene zaradi njega, mi ga je namreč vzel. Baje je tako fino mehak in topel J

















Potem pa sem nadaljevala s preobrazbo dolgočasne kovinske škatle v kateri imam spravljene čopiče. Sedaj sem z njo prav zadovoljna, ker mi med drugim polepša moj delovni kotiček. Malo sem kvačkala v postelji, še več pa pred televizijo. Moram reči, da je to dobra terapija, osrečujoča. Ampak ni se končalo pri teh bunkicah, kajti ostankov je še nekaj.