Ko si zaželim mir in predvsem dati možgane na off se odpravim v gozd. In zadnje čase grem skoraj vsak dan. Po polju rado piha in ker ne maram vetra, je gozd nekako moje zatoči šče. Tam ni vetra, ni vroče, v ozadju pa je prisotna le glasba orkestra čiv čiv, ki mi prikliče v spomin Bacha.
Na poti v gozd imam pa tudi svoj štor, na katerem rada malo posedim. S tem štorom sva nekako zelo povezana. Na njem se počutim kot med oblaki in včasih napišem kakšno pesem, kar nisem počela nikoli prej.
Nedolgo nazaj sem odkrila tudi izredno strupen navadni volčin (rožnati cvetovi). Ima lepe in omamno dišeče cvetove, katerih že sam vonj lahko povzroči glavobol. No, meni ga na srečo ni. Ko pa iz teh zrastejo rdeči plodovi, lahko že nekaj teh jagod povzroči smrt pri otroku. Zato raje nabiram trobentice, pa lapuh, čemaž in jetrnik…
♥ ♥ ♥ ♥ ♥
Ultimammente vado parecchie volte nel bosco dove spengo del tutto i miei pensieri. Lì non c'è vento, neanche caldo e si sente solo il canto degli uccelli che mi fa pensare a Bach. Lungo la strada verso il bosco ho anche un tronco dove per caso ho iniziato a scrivere poesie.
Alcuni giorni fa ho scoperto anche la pianta velenosa Fior di stecco. I fiori rossi sono molto profumati, ma velenosissimi. Il loro profumo può provocare mal di testa. Perciò preferisco raccogliere primule, farfari, aglio orsino, erba trinità…
Lepo zatočišče za meditacijo imaš.
OdgovoriIzbrišiSploh si ne predstavljam življenja brez gozdov. Vendar se na te kraške, Notranjske gozdove še navajam, ker so drugačni od meni najbolj domačih, Gorenjskih :)
IzbrišiMoj najljubši kraj na svetu je gozd. tam izvem vse. o sebi in o svetu. Daphne mezereum (jaz kot gozdarka znam sam še latinska imena :)) rabim včasih čas, da se spomnim kakšno je slovensko ime. ravno o tem volčinu sem razmišljala, kako bi bilo ga vključit v kakšen parfum (najdem ga v gozdu velikokrat). v kombinaciji s kakšnim ribezom, telohom itd...znal bi biti zelo zanimiv vonj....lp
OdgovoriIzbrišiZ gozdarko hodit po gozdovih mora biti pravi užitek. Predvidevam, da je to krasen poklic, nestatičen in vedno zanimiv.
IzbrišiJaz bi vonj volčina kar samega ustekleničila, ker je res nekaj posebnega.
Darja@ Ja, res je fino z gozdarji. Hitro te marsikaj poučijo. Moj partner se je moral naučit nekaj latinskih imen in neprestano posluša moje godrnjanje o odstrelu medvedvedov, sekanju neprimernih dreves, posegih v gozdove...o pticah (ločim zvoke gozdnih ptic, včasih ločim pri detljih samca od samice:)) itd...Ko je poleti prišla moja prijateljica na obisk sem ravnokar končala z obnovo ene izmed sten v stanovanju. Na vrvice sem pripela fotografije. Ona je pogledala in zaključila, da so gor sama drevesa in gozdovi. Hehe, pa še res je. Obsedena sem popolnoma:) Z gozdom. Bom enkrat naredila objavo vsega kar imam v mobitelu, same fotke dreves in gozdov...
OdgovoriIzbrišiAhhh, še nekaj...pojdi v gozd sama, ko dežuje. Globoko v gozd...hodi, dokler civilizacija ne utihne. Takrat ti bo gozd spregovoril. Vsedi se pod kakšno drevo in poslušaj.
Sem se razpisala ha....
Lp
Veš, tvoja obsedenost, kot jo sama imenuješ, je enostavno krasna. Mislim, da bi bilo dobro in predvsem zdravo, ko bi jo imelo še več ljudi, ker bi potem bilo marsikaj drugače.
IzbrišiGozd v dežju je pa itak nekaj najlepšega. In ja, da greš SAM.